Ko je pred tridesetimi leti papež Janez Pavel II. obiskal rodno Poljsko, je na večer pred binkoštmi svoje rojake povabil, naj bodo žive priče Kristusovega križa in njegovega vstajenja. Milijonska množica je zagrmela v odgovor: »Mi hočemo Boga!« Pretresljiv trenutek moderne zgodovine! Ta krik ljudi, ki jih je tlačila ateistična diktatura, je slišal ves svet: »Mi hočemo Boga!« Bilo je kot donenje trombe, ki ruši obzidje Jerihe. »Kristus ni preteklost, on je prihodnost!« je s Pavlovo gorečnostjo nadaljeval papež in množice so vnovič odgovorile: »Mi hočemo Boga!«

Tudi nas tlači ateistična diktatura; in če se kaj lahko naučimo ob današnji krizi, je to resnica, da nas »zlato tele« tudi tokrat ne bo moglo rešiti. Potrebujemo Boga in … drug drugega! Čeprav brezbožnost napreduje in je čas vedno bolj nasproten življenju iz vere, ljudje vedno glasneje zdihujemo: »Mi hočemo Boga!«
Na obalah tega brezmejnega oceana žeje po Bogu se tudi danes ustavlja Jezus...