Sveti Teobald, puščavnik

Oče Arnulf je pričakoval, da bo njegov sin Teobald, krepak in vsestransko nadarjen mladenič, zaživel običajno življenje po šegah tedanjega plemstva, a je kmalu spoznal, da se njegovi načrti in pričakovanja ne skladajo s sinovimi. Teobald je namreč že kot otrok rad prebiral literaturo o življenju puščavskih očetov in občudoval zlasti sv. Janeza Krstnika, sv. Pavla Puščavnika in sv. Antona. Želel si jih je posnemati, zato tudi ni bil pripravljen sprejeti poveljstva nad vojaki in se podati v boj, kakor je želel oče. Dvajset let je imel, ko je skupaj s svojim oprodom zapustil dom, se naselil v Ardenskih gričih in se tam vadil v samotarskem načinu življenja. Preživljal se je z delom na polju in oglarjenjem, pozneje, ko so ga zaradi čudežev začeli oblegati ljudje, pa se je umaknil v gozdove na Luksemburškem. Tu se je dve leti udinjal za hlapca pri surovem kmetu, ki je z njim ravnal kakor s sužnjem. Teo...