Poleg oznanjevanja božje besede je obhajanje evharistije središče in vir moči v življenju duhovnika. V našem jeziku mu pravimo tudi mašnik, saj je posvečen in postavljen, da bi daroval sveto evharistijo. S tem so povezana tudi vsa njegova druga opravila (D 5). Pri obhajanju evharistije na najbolj očiten in popoln način razvije svojo duhovniško upodobljenje po Jezusu in njegovi velikonočni ljubezni.

V tem duhu je pri zadnji večerji Jezus rekel apostolom, da so njegovi prijatelji (Jn 15,14–15).

Prof. Otmar Črnilogar je zapisal, da se pri izgovarjanju Jezusovih posvetilnih besed pri spremenjenju počuti podobno negotov, kot se je čutil Mojzes pred gorečim grmom. Po duhovnikovih besedah se človeški dar spreminja v Jezusov dar, človeška ljubezen dobi moč Jezusove ljubezni in njegove poveličane človeškosti. Pri tem je tako pomembna duhovnikova globoka vera, da v svojih rokah čuti to, kar izgovarja: telo in kri poveličanega Jezusa, njegovo nežno bližino in skrivnostno...