Vedno sem vesela, kadar srečam ljudi, ki znajo razmišljati s svojo glavo in se odločajo tako, kot čutijo v sebi. Pri tem se zavedajo, da so se sami tako odločili in nikogar ne krivijo, če se pozneje kdaj izkaže, da odločitev morda ni bila najboljša. Mislim na gospo, staro čez osemdeset let, ki ima samo osnovnošolsko izobrazbo, po svoji življenjski modrosti pa prav gotovo prekaša marsikoga z doktoratom. Po vsakem pogovoru z njo odhajam bogatejša in sem ji za to tudi hvaležna.

V lanskem letu se ji je nakopičilo kar nekaj težav. Najprej je imel mož precej težko operacijo in nekaj časa niso vedeli, kako bo z njim. Potem pa je imela še sama težave s srcem in so ji predlagali operacijo. Sama se je morala odločiti, ali bo šla na operacijo ali ne. Nekaj časa je premišljevala, pretehtala to in ono. Potem pa je sklenila takole: »Ne, ne bom šla na operacijo. Hvaležna sem za svojih osemdeset let in čez, sem pa tudi pripravljena, da odidem iz tega...