Reči nekomu, da je brez srca, je hud očitek. Če pa, nasprotno, o nekom povemo, da ima »veliko srce«, pomeni, da cenimo njegovo velikodušnost, človečnost, pozornost, sočutje … skratka, lastnosti, ki so pri posamezniku bistvene. Izraz »srce« tako označuje več kot le telesni organ. Ko nekomu razkrijemo svoje srce, mu razodenemo to, kar je najgloblje v nas, najbolj osebno, najbolj naše.

S tem se sklada svetopisemsko pojmovanje srca: označuje tisto, kar je najbolj osebno, sedež našega mišljenja, želja, odločitev, globokih čustev. Tako lahko razumemo tudi »Jezusovo srce«: je simbol središča, jedra njegove osebe, najglobljega v njem, tistega, kar nam je v krščanstvu najbolj dragoceno – Jezusove brezpogojne, popolne ljubezni, Boga, kot je dejal Janez Pavel II., ki je postal človek in je »delal s človeškimi rokami, ravnal s človeško voljo, ljubil s človeškim srcem /…/ tako da vsak od nas lahko reče z apostolom: ljubil me je in dal zame samega sebe«.