»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«
(Mr 4,39)

Mnogim od nas se lahko zdi nerazumljivo, zakaj je Jezus grajal učence, ki so ga zbudili, ko se je vendar njihov čoln potapljal. Ali ni bilo njihovo dejanje tudi neke vrste dejanje vere, da so zaupali svojemu Učitelju v trenutku njihove ogroženosti, da jim lahko pomaga? Ali jim ni izrekel besed: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas bom poživil?« Zakaj je potem grajal utrujene učence, ki so bili preprosto uničeni od viharja? Je bila to še ena potrebna lekcija za njihovo življenje? Ko sam razmišljam ob tem odlomku, mi pride na misel stavek, ki se ga še vedno učim, ko mene osebno doleti razburkano morje, ko se kdaj tudi že malo potapljam, ko mislim, da ne bo odnehalo različno grmenje in strele: »Močno krizo premaga močna vera!« Kaj se je pričakovalo od učencev v tej življenjski preizkušnji v viharju? Herojska vera. Velikokrat se spomnim junaških besed treh mladeničev Sidraha, Misaha in Ab...