»Vedno smo pogumni, … saj hodimo v veri in ne v gledanju.« (2Kor 5,6–7)

Moja človeška narava je nagnjena h konkretnosti in oprijemljivosti. Veliko laže mi je in veliko bolj varno se počutim, če lahko nekaj gledam, okušam, imam pred seboj, se tega dotaknem, oprimem ... Pogosto bi rada to raven zaznavanja prakticirala tudi v duhovnem življenju: duhovno bi skrčila na stvarno, božjo ljubezen na človeško – in če to ni, ne obstaja. O, kako nevarno je to telesno razmišljanje!

Resničnost zgornje besede še posebej okušam v trenutkih puščave ali duhovne suhote, ko ni zanosa, ko ni občutenja božje bližine. Počutim se samo in moja čustva so prazna. S tem se že ustvarja prostor, v katerega se kaj hitro priplazi skušnjava dvoma o božji navzočnosti, božjem delovanju in božji ljubezni. To je dejansko trenutek, ko moja vera ne more sloneti na čutenju, ko je vera veliko več kot to.

V tem razmišljanju mi je prav blizu prispodoba o semenu. Tako majhno je in drobno, morda...