Ta odlomek Pavlovega pisma sva odkrila malo pred poroko. Zazvenel nama je v srcih in ta stavek sva izbrala kot svoje geslo. Vedela sva, da lahko samo z upanjem v Boga greva naprej, sicer bo pot za naju pretežka. Toda takrat si še predstavljala nisva, da bova s tem geslom živela še po dvajsetih letih najine skupne poti. Vsaj podzavestno človek čuti, želi, da bi se življenje nekoč umirilo, postalo trdno. Žal tega ni in midva še vedno zreva naprej in si ponavljava: upanje pa ne osramoti!

Pa povejmo najprej, kdo smo: otroci (po starosti) Jurij, Martin, Barbara in Sara, mami Darja in oče Mirko Robba. V naši družini so združene primorske in dolenjske korenine, pognali pa smo jih na Gorenjskem v osrčju Poljanske doline. Tu smo obnovili staro hišo in si ustvarili dom.

Ne bi rada zapisala, da smo čisto navadna slovenska krščanska družina, čeprav nismo nič posebnega. Celo štirje otroci v okolju, kjer živimo, niso nič nenavadneg...