Bog ni tiran, je pa Gospod. Je osebni Bog, ki se absolutno svobodno razdaja v dobroti. Govori kot »jaz«. Nastopa visoko dostojanstveno brez kančka ošabnosti. Njegova vzvišenost spada k dejstvu, da je Bog. Če ne bi bil nadvse vzvišen, ne bi bil Bog. Kot Vzvišeni nam priklicuje v zavest, da je med njim in nami distanca. Razdalja. Čeprav ga tikamo, se zavedamo njegove neskončne drugačnosti in visokosti. Ta zavest prebuja v nas tudi pobožnost.
Tisti, ki se pritožuje nad Bogom, se strašno moti, ker ga ponižuje v nekaj, kar naj bi človek obvladal in zviška presojal s svojo omejeno ali celo pokvarjeno pametjo.

Na to božje opozorilo odgovarja Pavel: »O globočina božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota. Kdo je namreč spoznal Gospodov um? Ali kdo mu je bil za svetovalca? Ali kdo mu je prej kaj dal, da bi mu morali dati povračilo? Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen« (Rim 11,33–36)....