Le malo je ljudi, ki ljubijo svoj poklic in ga opravljajo še dolgo po upokojitvi. Eden izmed teh je bil Ivan Marič. V svojem poklicu je deloval sedemdeset let. Mnogi so ga poznali, saj je na njihovi farni cerkvi izdelal ali popravil uro, drugi so nosili ure v popravilo k njemu domov. Popravljal je različne vrste časomerov, ročne, žepne, stenske, salonske in cerkvene ure.

Luč sveta je zagledal leta 1923 v Beltincih na Ravenski cesti, kjer danes stoji Maričeva hiša in poleg nje delavnica. Ivanovim staršem Antonu in Veroniki Tibaut se je rodila še hčerka Hedvika. Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v madžarsko vojsko, a kot je vedno rekel, je z božjo pomočjo preživel nevarne trenutke svojega življenja. »Vse to mi v teh letih odpira žalostne spomine, vsa morija svetovnega boja,« mi je potožil ob mojem zadnjem obisku na njegovem domu.

Maričevi nikoli niso čutili pomanjkanja osnovnih dobrin, le po drugi svetovni...