Postati kot otrok in tako priti pred Boga. To sem vedno razumel kot normalen in predviden način hoje za Jezusom, saj nam je on sam rekel, da drugače ne pridemo v nebeško kraljestvo.

Sem takoj za stvar, pa sem si rekel, da bom začel opazovati obnašanje otrok med mašo, da bi spoznal njihov način pristopa k Bogu. Mirno lahko rečem, da se preko njih učim moliti. Izmed vseh otroških značilnosti mi je še najbolj všeč njihova svoboda, v kateri ničesar ne skrivajo ne pred sabo ne pred drugimi. Ko jim postane dolgčas, se navadno odpravijo sem in tja po cerkvi. Njihovo pozornost pritegne prav vse, verjetno pa še najbolj središčno dogajanje okrog oltarja, do katerega slej ko prej prilezejo prav vsi opazovani. Če jim starši pustijo toliko svobode. Pogosto se ustavijo v bližini oltarja in pozorno opazujejo duhovnika, njegovo obleko, hostijo, kelih itd. Razumem, da maša ni čas, da bi se šel takšno opazova...