Odprtje rova sv. Barbare v Hudi Jami in odkritje prvih posmrtnih ostankov žrtev, ki jih je za seboj pustila totalitarna industrializacija pobijanja, je sprožilo izreden javni odmev, ki pa se je, čim bolj je mineval čas, ne le polegal, kar je po svoje razumljivo, temveč na neki način kar izpuhteval. Na trenutke se je tako celo zdelo, kot da se pravzaprav nič posebnega ni zgodilo, pa čeprav je bilo odkrito grobišče, ki po številnih značilnostih (prostor, število žrtev, trud storilcev, da bi za svojim dejanjem zabrisali sledi ...) nima primerjave v svetovnem merilu.

In vendar je na Hudo Jamo postopoma legala nenavadna tišina, ki jo je preglasilo hrupno postavljanje ljubljanske Titove ceste. Na ta molk je v Demokraciji nedavno opozoril kolega Ivo Žajdela. Množica medijev, ki je v prvi polovici marca spremljala dogajanje v Hudi jami, »v naslednjih dveh mesecih, ko se je vedelo, da odnašajo posmrtne ostanke iz rova med obema jaškoma, ni o tem objavila niti enega poročila...