Krščanska skupnost v Antiohiji je po zboru apostolov v Jeruzalemu, na katerem so potrdili misijonsko odprtost Cerkve do poganskega sveta, zaživela še z večjo močjo. Vedno bolj so evangelij sprejemali tudi pogani, saj so odkrivali v njem novo vsebino, ki ni zanikala njihove dotedanje identitete, ampak jo bogatila in osvobajala. Tudi Judje iz Antiohije, ki je v prvem stoletju doživljaja pravi razcvet grško-rimske umetnosti in filozofije, so bili veliko bolj odprti do drugih narodov in kultur ter so tako laže sprejemali evangeljsko oznanilo o odrešenju, ki je namenjeno vsem. Skupnost je bila očitno uspešna v premagovanju razlik med različnimi tradicijami, iz katerih so izhajali spreobrnjenci. Vse je prevevalo navdušenje nad svobodo, ki jo prinaša evangelij. Število kristjanov je zato hitro raslo in Antiohija je postala konec štiridesetih let drugo najpomembnejše krščansko središče za Jeruzalemom.

Po zelo starem izročilu, ki ga je ok....