Ko se sprehajam po uličicah našega mesta, nehote opazujem lepo urejene žive meje, prijazne palčke, zelenjavni vrt brez plevela. Kaj pa je za zidovi, se vprašam. Kaj skrivajo rdeči debelolični obrazki? Ali je tako sterilno in lepo obrezano tudi v družini? Sterilno mogoče, lepo pa ...

Kaj nas je potegnilo v rutino vsakdanjika, da ne znamo začutiti drug drugega? V kakšen svet se zapiramo, da ne vidimo več žene, moža, otrok ali staršev ob sebi? Verjetno smo tudi sami ranjeni, nosimo bolečino, ki nam pogled krivi proti tlom.

Bog si je zamislil človeka v družini, ki ni nekakšna valilnica človeškega rodu, ampak v prvi vrsti odsev božje ljubezni. Je način, kako postajati človek. Družina je na tisoče drobnih nitk, po katerih se pretaka življenje; na tisoče nitk, ki nas vpenjajo v tok zgodovine odrešenja. Pozabljamo, da je to božji model, model, ki so ga vse civilizacije spoštovale in jemale zelo resno. Ne, Bog se z družino ni zmotil.

Mogoče se danes tudi krščanske...