Zadnjič je Majev oče popravljal pipo in spraševal Maja, ali se še spomni za kaj je župnik v nedeljo pri maši uporabil vodo. »Sosedovega dojenčka je polil po glavi. Kako že. Krstil ga je,« je Maj ponosno odgovoril, češ, da si tudi on zapomni kakšne bolj posebne besede. »O, odlično. Si si pa zapomnil. Kaj pa to pomeni?« »Da je postal božji otrok in voda mu je umila grehe. Tako kot se mi zvečer umijemo ali pa smo pač umazani,« je razlagal Maj. »Tako. Končal sem.« »Ali lahko prvi odprem pipo,« je bil navdušen Maj. »Seveda.« »Ata, kam pa steče umazana voda?« je vprašal Maj, ko je gledal v odprtino, ki je požirala vodo. »V kanalizacijo in potem v čistilno napravo. Tam jo očistijo in čisto spustijo v reko ali potok. Če bi odtekala kar v naravo, bi lahko onesnažila potoke, reke ali jezera. Morda celo podtalnico, ki je vir pitne vode,« mu je razložil oče. »To pa mora biti veliko cevi, da pride od nas do tja,« je modroval Maj. »Ali si bova lahko...