V Jezusu je Bog odgovoril na dramatično zasužnjenost človeštva in mu prišel naproti s svojo odrešenjsko žrtvijo. Pismo Filipljanom pravi, da se je izpraznil svoje božje slave in stopil v najgloblja stanja človeške zasužnjenosti (Flp 2,5–7). Brezkompromisna inteligenca zla ga je sicer dotolkla in v posmeh povzdignila na mučilo, križ. Toda prav v tem zmagoslavnem nakopičenju teme je prišlo do preobrata, ko je s svojo žrtvijo vzel nase člveško tragedijo in jo v neskončni ljubezni spremenil v dar odpuščanja in življenja. Izpraznjenje vsega svojega predstavlja stanje največje ponižnosti, v kateri more pasti seme v rodovitno zemljo, umreti sebi in se odpreti ljubezni, ki ga bo znova poklicala ter prinesla obilen sad. Zelo pomembno je znati umirati in se žrtvovati, prav tako je potrebna svoboda, s katero se odpiramo božji in človeški ljubezni, da nas pokličeta v življenje. Povzdignjenje je dar, ki sledi žrtvi in izpraznjenju, ločitvi od svojega, zato tudi Pismo Filipljanom