»… da bodo eno kakor midva«.
(prim. Jn 17,11)

Velikokrat razmišljam, ko me ljudje sprašujejo, kaj mi je težko v življenju. Marsikdo bi rekel, da je težko opravljanje poslanstva s skupinami, ki so povezane z besedo zapor, marsikdo bi si spet mislil, da mi je težko prevoziti toliko in toliko kilometrov, spet nekdo drug bi lahko uvrstil med težo, ki jo nosim, srečevanje s toliko nevernimi, tudi nasprotniki Cerkve, s katerimi prihajam v stik dan za dnem. Nič od naštetega mi pravzaprav ni težko. Kaj mi je res težko v življenju? Ob prebiranju evangeljskih odlomkov zadnjih nedelj, ko nas dobesedno nagovarja Jezusova goreča prošnja Očetu za svoje učence, kot da mu je bilo kristalno jasno, kaj vse jih čaka, sem tudi sam v sebi ozavestil, kaj me res teži. Niso problemi zunanje narave, ampak problemi, ki so povezani z lastno družino, brati in sestrami, ki jim pripadam – družino, ki jo imenujemo Cerkev, in prav tako družino sobratov v duhovniškem služenju. Hranimo se z...