»Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil…«
(Jn 15,16).«

V nekem obdobju življenja me je preplavljal nekak napuh, kako dobra sem, da sem verna, da molim, izpolnjujem zapovedi, prejemam zakramente, hodim k maši … Gospodu sem želela povedati, da si z vsem tem vendar zaslužim njegovo ljubezen. Spet drugič me je spremljal občutek, da moram biti pridna, da se moram potruditi, da se bom izognila božji jezi in si prislužila njegovo naklonjenost. Svoje življenje vere in hojo za Gospodom sem razumela predvsem kot svojo odločitev, kot svojo izvolitev njega in njegove poti, kot sad lastnega truda in prizadevanja. In vendar moram pošteno priznati, da me ta skušnjava še danes ni povsem zapustila.

Ko pa sem nekega dne v globini svojega srca res slišala zgornje besede Janezovega evangelija, sem lahko samo ponižno priznala svojo nečimrnost. Božja logika je od vekomaj drugačna. Ne, nisem jaz izvolila njega, on je mene izvolil. Je to mogoče? S čim se...