»Še sem živa. Pišem. Ustvarjam.«
»Še sem živa. Pišem. Ustvarjam.«
Sedma knjiga invalidke in pisateljice Janje Blatnik
Janja Blatnik je talent za pisanje odkrila pri triintridesetih letih, ko jo je bolezen za vedno posadila na invalidski voziček. Tedaj je začela pisati, veliko pisati. Doslej je izšlo sedem njenih knjig – slednjo z naslovom Na poti življenja ni sreče brez trpljenja je po Janjinem nareku napisala in uredila njena
prijateljica Joži Kališnik.
V zadnji knjigi – Janja pravi, da je zadnja – je na tristotih straneh strnila celotno življenjsko zgodbo. V pesmih in črticah opisuje spomine na otroška leta, mladostniška, ko so ji s poskusi posilstva »pohotneži«, kot jih imenuje invalidka, ukradli »nasmeh z obraza«, in nekajletno srečo v družini, ko sta se ji po poroki rodila dva zdrava otroka. Sredico knjige, kjer pisateljica opisuje zgodbo poti do invalidskega vozička in pogled z njega, je psihiater dr. Jože Magdič označil kot »globinski smisel, ki presega vsa...
Janja Blatnik je talent za pisanje odkrila pri triintridesetih letih, ko jo je bolezen za vedno posadila na invalidski voziček. Tedaj je začela pisati, veliko pisati. Doslej je izšlo sedem njenih knjig – slednjo z naslovom Na poti življenja ni sreče brez trpljenja je po Janjinem nareku napisala in uredila njena
prijateljica Joži Kališnik.
V zadnji knjigi – Janja pravi, da je zadnja – je na tristotih straneh strnila celotno življenjsko zgodbo. V pesmih in črticah opisuje spomine na otroška leta, mladostniška, ko so ji s poskusi posilstva »pohotneži«, kot jih imenuje invalidka, ukradli »nasmeh z obraza«, in nekajletno srečo v družini, ko sta se ji po poroki rodila dva zdrava otroka. Sredico knjige, kjer pisateljica opisuje zgodbo poti do invalidskega vozička in pogled z njega, je psihiater dr. Jože Magdič označil kot »globinski smisel, ki presega vsa...