Šele ko smo v stiski, se prav zavemo, kako dragocena je skrb in pomoč skupnosti, v kateri živimo. Tako ožje skupnosti, družine, kot tudi širše, sosedov, prijateljev in znancev. Nihče od nas ne more biti izoliran otok, vsi smo del neke večje celote.

Znanka mi je pravila o prijateljici, mami treh majhnih otrok. S hudimi bolečinami v trebuhu so jo morali odpeljati v bolnišnico. Potem je bila osem dni v komi z zastrupljeno krvjo. Res na meji med življenjem in smrtjo. Sama sedaj pravi, da so jo priklicale nazaj moževe prošnje in molitve številnih prijateljev in znancev. Pa seveda skrbna zdravstvena nega in pomoč. Hvala Bogu!

Premišljujem, kako se je moral v tistih dneh počutiti njen mož. Prav nič ni vedel, kako se bo končalo z njegovo ženo. Samo upal je in upal, da bo dobro. Pa njegovi trije otroci, ki morda sploh niso točno dojeli, za kaj gre. Vsaj najmlajši tega ni mogel dojeti, lahko pa je samo...