Ko se na začetku leta sprašujemo o prihodnosti in o tem, kaj nam bo prineslo, imamo vedno »mešane občutke«, kot pravijo diplomati. Še posebno velja to za letos, in to vsestransko: notranjepolitično, mednarodno (Bližnji vzhod), gospodarsko, podnebno, ekološko itd. Prevevajo nas po eni strani optimizem, po drugi pa ob slabih napovedih pesimizem. Skušamo biti razumni, pa mnogokrat ne moremo mimo takih ali drugačnih čustev. Nihamo med poduhovljenostjo in gmotnimi skrbmi. Vse se prepleta v našem vsakdanjiku.

V preteklih tednih smo veliko slišali o misijonarju Petru Opeki, ki v Afriki, na Madagaskarju, opravlja čudovito duhovno delo, ki pa ima tudi edinstvene družbene razsežnosti za tamkajšnje prebivalstvo. To je znano. Manj znano je dejstvo, da je misijonar Opeka sin domobranskega rešenca, ki mu je tik izpred jame in pod rafali morilcev uspelo preživeti in v tujini ustvariti številno družino, v kateri je Peter drugi otrok. Še v božičnem duhu naj bo dodano, da je bil pokojni oče...