Pred dnevi sva šla s prijateljem na sprehod in zgodilo se nama je kot v evangeliju: med hojo se nama je približal Jezus in se pogovarjal z nama.



Presenetila naju je njegova obzirnost in pripravljenost, da naju posluša: konec koncev bi lahko ves čas govoril on, ampak je pustil, da sva najprej govorila midva. Vprašala sva ga, zakaj se nama približa samo tedaj, ko sva odmaknjena od ljudi. Mogoče bi kdaj lahko prišel z nama v mesto, na ulice, na srečanja s prijatelji ali pa v našo župnijo, da jo poživi. Občutek imava, da bi njegov obisk marsikaj spremenil. Pa je rekel, da ga ne zanimajo toliko senzacije, temveč veliko bolj sadovi vstajenja, ki se rojevajo v nas.

V naši župniji, na primer, ga ne zanima toliko število nedeljnikov, temveč v življenju kolikih je on sam živo navzoč. Zanima ga tudi, v kolikšni meri je veselje vstajenjskega jutra razvidno iz našega pogleda, nasmeha in iz naših b...