Ko sem še delala v bolnišnici, sem se veliko srečevala s svojci bolnikov in videla, da so bili pogosto v še večji stiski kot bolniki sami. Bolniki so bili navadno v svojih pričakovanjih bolj realni, svojci pa se z boleznijo nikakor niso mogli sprijazniti in so pričakovali, včasih tudi zahtevali, nemogoče. Veliko sem se morala z njimi pogovarjati. Včasih je pogovor pomagal, včasih tudi ne. Sem pa vedno znova spoznavala, da je način, kako se odzovejo na bolezen svojci bolnika, v veliki meri odvisen od odnosa, ki so ga že prej, ko bolezni še ni bilo, imeli z njim. Čim bolj je bil ta odnos harmoničen, toliko bolj so bili svojci in bolnik povezani in so si tudi v bolezni pomagali brez burnih in paničnih reakcij.

Hudo mi je za vse, ki poleg bolezni, ki lahko prinaša veliko stiske, doživljajo še stisko zaradi krhanja odnosa. Tako poznam veliko žensk, ki jih je potem, ko so pri njih ugotovili raka, zapustil mo...