Živeti je lepo, je dala naslov svoji pesniški zbirki upokojena učiteljica slovenščine Tončka Perčič iz Hrastja pri Kranju, rojena Štrukelj, ko je ob 80. rojstnem dnevu 5. maja 2004 želela razveseliti svoje sorodnike, prijatelje, znance pa tudi nekdanje učence in učenke. Lepšega darila jim ni mogla dati, saj je v svoje stihe položila samo sebe, tisto lepo in plemenito, kar sta vanjo od zibelke v vasi Gradac v Beli krajini vsajala oče Lovrenc, progovni delavec, sicer pa izučen čevljar, mama Ivana, gospodinja, bratje in sestre, posebej bogoslovec Lovrenc, žrtev povojnega nasilja, Pavle, s katerim sta skupaj obiskovala učiteljišče v Ljubljani, po drugi svetovni vojni pa se je zatekel v Argentino, in drugi, s katerimi je bila tesno duhovno povezana. Od očeta se je naučila požrtvovalne in vestne skrbi za družino, od mame delavnosti in odgovornosti, od obeh skupaj pa, da je pri ljudeh treba gledati le na dobro ter računati tudi na božjo pomoč....