Srečko Kosovel, to je sla po večnem …
Srečko Kosovel, to je sla po večnem …
Čim bolj se od nas odmika komunistično petdesetletje, tem bolj postaja jasno, kako je marksistična oblast hotela izmaličiti duhovne drže naših velikih duhov, začenši s Prešernom. Da o Cankarju sploh ne govorimo. Temu potvarjanju je šlo predvsem za to, da se zbriše ali vsaj zasenči v delih teh velikih duhov, med katerimi praktično ni bilo ateista, vse, kar je krščanskega. No, demokratična Slovenija na proslavi pred leti ni mogla dati Srečku Kosovelu na čelo srpa in kladiva. Lahko pa je zatajila, kar je v njem merilo na transcendenco in še bolj na krščanstvo. Njegovo sporočilo je v duhu časa ovila v nekakšno akrščansko aseptičnost.
Ta misel me je zaposlila, ko sem vzel v roke »Zbrano prozo« Srečka Kosovela, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. »Pesmi v prozi« in » Črtice« je objavil že profesor Ocvirk, Ludwig Hartinger (vsa čast temu Nemcu, ljubitelju našega kraškega poeta …) pa je iz zapuščine izbral nekaj še neobjavljenih besedil.
»Božič med bori –...
Ta misel me je zaposlila, ko sem vzel v roke »Zbrano prozo« Srečka Kosovela, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. »Pesmi v prozi« in » Črtice« je objavil že profesor Ocvirk, Ludwig Hartinger (vsa čast temu Nemcu, ljubitelju našega kraškega poeta …) pa je iz zapuščine izbral nekaj še neobjavljenih besedil.
»Božič med bori –...