Ranjeni pastir
Ranjeni pastir
Kot smo zaključili razmišljanje o Kristusovih poveličanih ranah s spoznanjem, da božja ljubezen ljubi iz rane v rano, tako moremo tudi dobrega oziroma lepega pastirja predstaviti kot tistega, ki ljubi iz rane v rano.
Pastir, ki ga Bog kliče, se mora najprej srečati s svojimi ranami, občutkom izoliranosti in majhnosti, ki je značilen za današnje ljudi. Osebna krhkost se povezuje še s profesionalno nemočjo, ko pastir doživlja, da je njegovo služenje bolj tolerirano kot resnično zaželeno. Ljudje se zatekajo k cenenim rešitvam religije in samoodrešenju. Pastir pa ostaja ob robu, ni ga tam,...