Rožmanov proces, ki je bil po svojem bistvu sodni proces proti revolucionarni oblasti motečim skupinam in ustanovam (Leon Rupnik je predstavljal pokrajinsko upravo med nemško okupacijo, jugoslovanski podpolkovnik Milko Vizjak domobranstvo, dr. Lovro Hacin policijo, dr. Miha Krek celotno slovensko nekomunistično politiko na čelu s SLS, dr. Gregorij Rožman katoliško Cerkev, ki je že takoj po vojni za nove oblastnike veljala za »hrbtenico reakcije«, na vseh pet pa naj bi legla še sicer nesporno zločinska senca šestega soobtoženega, SS generala Erwina Rösenerja), je kazal dovolj značilnosti, iz katerih je bilo mogoče sklepati, da je šlo vsaj pri nekaterih obsojenih za tipičen montiran proces, ki v moderni demokratični in pravni državi, kakršna naj bi bila Republika Slovenija, ne bi smel dolgo vzdržati.