Jezus ne »panèka«
Za veliki petek sva se z možem skupaj s sinovoma, starima dve in štiri leta, odpravila k veèernim obredom. »Kje je Jezus?« je kmalu zaèel spraševati mlajši sin. V cerkvi so namreè bili zakriti vsi križi. Sedeli smo èisto blizu božjega groba, kjer je bil položen pokrit Jezusov kip. Hotela sem mu že reèi, da je Jezus na križu umrl in sedaj mrtev leži v grobu, ko sem se spomnila na èlanek v zadnji številki Naše družine, kjer piše o tem, da ni prav, da bi majhnim otrokom razlagali vse grozovitosti, ki so se dogajale z Jezusom. Pa sem zato dvoletnemu sinu rekla, da Jezus zdaj spi, da bo spal tri dni in potem vstal. Prav ponosna sem bila na svojo domislico in sinko mi je med prvim delom obredov veèkrat rekel, da moramo biti èisto tiho, da ne bomo zbudili Jezusa, ki »panèka.« Sledilo je slavljenje križa. Pogled obeh sinov se je ustavil na Jezusu, pribitem na križu. »Jezus panèa, Jezus panèa!« je hitel dopovedovati...