»Mir vam bodi!« pozdravi Jezus, ko se apostolom prikaže na veliko noč zvečer, potem pa še osem dni pozneje, kot to opiše evangelij (Jn 20,19–31). Dokončni, popolni mir. Takega »svet ne more dati.«

Jezus najprej vošči mir učencem. To je njegov prvi prizor podelitve miru. On sam je naš mir (Ef 2,14). O tem pričajo znamenja njegovih ran. Prav smrtni udarci, ki so mu jih zadali ljudje, naletijo v njem na temelj miru. Medtem ko se v teh smrtnih udarcih nad njim izživlja sovraštvo, on neomajno vztraja v ljubezni. Ker so ga učenci v najtežjih trenutkih zatajili in potem zbežali, bi pričakovali po človeški logiki, da bo po vstajenju na vrsti spravni prizor med učenci in Gospodom, toda njegovo usmiljenje je tako veliko, da takega prizora, v katerem bi jih trdo poklical na odgovor, ne uprizori. Osredotoča se na njihova srca. Tam se mora v tišini pogleda vase pred njim kaj spremeniti. Potem se bo vanje naselil njegov veliki mir, ki ga daje samo on. Mir je dar.

Vstali Kristu...