Vsi si želimo biti čim bolj samostojni, na vseh področjih. Že za majhne otroke je to velika dobrina. Veselijo se samostojnosti pri drobnih stvareh, potem pa postajajo te stvari vedno večje in večje. Potem se včasih tudi zgodi, da se zdijo staršem otroci že preveč samostojni, pri tem pa so čisto spregledali in pozabili, da so postali odrasli. Tako bi lahko o samostojnosti govorili na raznih področjih.

Samostojen pa želi biti človek tudi v starosti in invalidnosti. Čim dlje in kolikor se le da. Ljudje okrog njega naj bi to njegovo željo spodbujali in ga pri tem podpirali. Včasih je laže in hitreje namesto človeka nekaj narediti, kot ob njem potrpežljivo čakati, da bo sam to zmogel. Pa se prav ta potrpežljivost obrestuje, čeprav se zdi morda komu prava izguba časa.

Na takšno samostojnost sem pomislila ob znanki, ki so ji pred kratkim prenovili kopalnico. Zaradi bolezni, ki napreduje, se le z največjo težavo po sta...