Če bi se vse dogajalo po naših željah, bi se marsikaj zgodilo drugače, pa tudi prej ali pa pozneje. Na potek dogodkov, ki prihajajo kot prihajajo, pa največkrat sploh ne moremo vplivati. Šele pozneje, ko se oziramo nazaj, morda po mnogih letih, lahko za marsikaj rečemo, da se je zgodilo točno ob pravem času. No, za nekatere stvari bomo to rekli morda šele v večnosti.

Na misel mi prihaja znanka, ki hoče na vsak način pripraviti svojo mamo, že zelo bolno, do tega, da bi svojo bolezen sprejela, da se ne bo tako na vso silo upirala svojemu stanju. Vedno slabša postaja, pa je vedno bolj polna ogorčenja in se vedno bolj jezi. Nič ne pomaga dopovedovanje, razlaganje in podobno. Nič drugega ne preostane svojcem, kot da jo sprejemajo, takšno, kot je, in upajo, da se bo pred smrtjo še kaj spremenilo. Morda pa tudi ne, seveda. Ob tem se mi zdi, da je za svojce najbolj pomembno to, da verujejo, da je Bog z mam...