Na velikonočni ponedeljek je Majeva družina odšla v Emavs na obisk k bratrancu Tinetu. Po poti so se ustavili na travniku, kjer so že cvetele velikonočnice. Maja so zanimivi cvetovi povsem očarali in začel jih je nabirati. »Počakaj, Maj,« ga je ustavila mama. »Velikonočnice niso zvončki. Ne smemo jih kar tako nabirati.« »Zakaj pa ne? Gotovo jih bosta teta in Tinetova stara mama zelo veseli, ko bomo prišli tja.« »To že, toda velikonočnica je zelo redka rastlina. Zato jih ne smemo nabirati. Veš, Maj, nekatere rastline so zato, ker jih je tako malo, zaščitene. Občudujemo jih lahko le v naravi.« »Pred kom pa so zaščitene?« ni bilo povsem jasno Maju. »Pred ljudmi. Nekateri mislijo, da lahko kar vse rastline po vrsti nabirajo po mili volji. Poglej, če bi sem pripeljala dva avtobusa in bi vsi potniki nabrali šopek velikonočnic, jih čez nekaj let ne bi bilo več.« »To je res. Pa naj jih ata fotografira in bomo Tinetovim pokazali fotografije,« je...