Končno si je Maj lahko pobliže ogledal malo Niko. Kako je bila majhna. On je pa že pravi korenjak. Zunaj se je že mračilo, zato je oče prižgal luči. Najprej je postalo lepo svetlo, potem pa mrk. Pregorela je sijalka. Oče je odšel poiskat novo, Maj pa je hotel staro vreči v koš. »Čakaj, Maj. Sijalke ne smemo vreči v smeti, ampak med nevarne odpadke. Vsebujejo strupeno snov, ki ji pravimo živo srebro. Zato jo je treba varno shraniti, da se ne razbije, in oddati v času zbiranja nevarnih odpadkov.« »Ali to živo srebro lahko hodi in raste,« je bil radoveden Maj, ki so mu malo prej dopovedovali, da bo tudi Nika čez nekaj let tako velika kot on sedaj. »Ne,« se je nasmejal oče. »Tako so ga poimenovali, ko so ga odkrili. Je kot železo, samo v tekoči obliki. Če ga zaužijemo ali vdihavamo, nam lahko škoduje,« mu je pojasnil oče. »A tako,« je rekel Maj in se delal, kot da razume, o čem govori oče. »Tekoče železo? No ja, če ata tako pravi, bo že drž...