Če pogledam nazaj, bi zase lahko rekla, da sem bila pred začetkom postnega časa skoraj na vrhuncu svojih moči. Ob takšnih dnevih imam občutek, da sem sposobna spremeniti svet, kot da je vse v mojih rokah, kot da sem sama ustvarjalka svojega življenja.

Kdo bi v tem trenutku sploh potreboval Njega? Potem pa kot strela z jasnega skoči v moj popolnoma načrtovani perfektni življenjski načrt POSTNI ČAS.

Kot »goreča« katoličanka si zadam nekaj sklepov, da bo tudi priprava na veliko noč stekla kot po maslu ... Potem pa šok ... Padem prvič. Padem drugič. Padem tretjič. Še tako preprostih sklepov, ki sem si jih zadala, ne zmorem uresničiti; ne prvi dan, ne prvi teden, ne prvi mesec. Pa ko bi vsaj ostalo samo pri postnih sklepih! Prav v letošnjem postnem času so se začeli rušiti moji trdno postavljeni temelji in moja prej tako jasno začrtana prihodnost je obvisela na tanki nitki. Kje je zdaj...