Vpozni jeseni sem se pogovarjala s kolegico, ki se je pred tremi meseci upokojila. Številni sodelavci in znanci so ji za upokojitev napovedovali prav črn scenarij. Kako se bo znašla v črni luknji, ko ne bo vedela, kam s časom in bo morda padla celo v depresijo. Nič od tega se ni zgodilo. Zelo dobro se počuti, dnevi ji zelo hitro minevajo. Malo dlje spi, pa ne veliko dlje kot prej. Namesto ob pol šestih vstaja ob pol sedmih, pozajtrkuje skupaj z možem in sinovi študenti, potem postori kaj po hiši, gre na sprehod v okolici in potem se vsak dan nabere toliko najrazličnejših stvari, da ji nikoli ni dolgčas. Za mnoge stvari pa ima šele zdaj čas.

Tako se je spominjala poznojesnenskega dne, ko je sedela ob oknu in opazovala listje, ki je padalo. Česa takšnega si prej nikoli ni mogla privoščiti, saj ni imela časa. Zdaj pa je neznansko uživala. Kot da bi prvič videla, kako padajo listi. V tistem trenutku jo je...