Kljub zunanjemu blišču, v katerega je potopljen današnji svet, čutimo, da vedno nekaj škriplje. Ljudje nismo samo dobri, ampak nosimo v sebi tudi hudobijo in z njo počenjamo greh. Toda o grehu naj bi se ne govorilo. Po mladinski revoluciji postaja opozarjanje Cerkve na greh manj prepričljivo in tudi vsebina Cankarjeve Skodelice kave zgolj umetniško delo in nič več. Svet si je zaželel igre in odvrača vsakega, ki bi jo pri tem motil. Zato so pomembni spontanost, spoštovanje drugačnosti, zlasti pa uživanje. Tej novoliberalni svobodi daje svoj pečat še postmoderna kultura s svojimi sanjami in navideznostjo: televizija, reklame, računalniki, nakupovalna središča, zasvojenost, uživaški večeri, potovanja, površinski odnosi in idoli, vse v želji narediti raj na zemlji. Zato so ji tako blizu vzhodnjaške religije in njihovo samoodrešenje, sodobne družbe pa je strah krščanskega raja, za katerega je treba iti skozi križ in se nasloniti na Kristusa.

Ta raj je čudovito upodobljen v sreč...