Bl. Sibilina Biscossi, dominikanska tretjerednica, rekluza

Sibilina je v domači družini uživala vso ljubezen in pozornost svojih staršev, ki so se trudili, da bi ji poleg splošne izobrazbe dali tudi dobro versko vzgojo. Sibilina jima je s poslušnostjo in ljubeznivostjo to starševsko ljubezen hvaležno vračala. Žal je njihova družinska sreča trajala le malo časa, kajti pri desetih letih je bila Sibilina že sirota, izgubila je oba, očeta in mater, za nameček pa tudi sredstev za preživetje ni imela. Čeprav še otrok, si je s svojo iznajdljivostjo in spretnostjo znala pomagati. Bila je delavna, s svojimi rokami si je zaslužila za preživetje, pa tudi ljudje so jo imeli radi in ji pomagali. A kaj, ko njenih preizkušenj še ni bilo konec. Ko si je namreč kolikor toliko uredila življenje, je, stara komaj dvanajst let, hudo zbolela ter oslepela. Bila je obsojena na beračenje, prej naklonjeni ji ljudje pa so se kmalu začeli obračati...