Evald Flisar je pisatelj z renomejem, ki ga je že pripeljal na mesto predsednika pisateljskega društva. V Literarni obrekovalnici (Delo, 5. sept. 2007) pa se je njegova občutljivost razodela tako, da je možnost nacionalne katastrofe videl v tem, da »zdrsnemo v brezno absurda, ki je zazijalo pod nami ob preštevanju nedavno odkritih trupel v tezenskem strelnem jarku«. Soočati se moramo z »obsedenostjo manjšine (morda zgolj peščice posameznikov), ki skuša z brskanjem po kosteh … skovati kapital za to ali ono opcijo na domačem političnem prizorišču«. Velika večina sedanjih Slovencev nima s tem, »kar se je godilo med vojno in takoj po vojni«, nič. Vse, kar bi dopustil pobitim žrtvam, je »skromen nagrobni spomenik, na katerem bi pisalo: naj počiva v miru«. V zadnji analizi je tako govorjenje »zdrs v brezno«, ki se imenuje denunciacija Antigone. Nekaj podobnega je za 60-letnico priključitve Primorske k matični domovini Sloveniji rekel dr. Janez Stanovnik: »doma premetavamo kosti in delamo...