Za duhovni okvir tedna, ki je pred nami, daje apostol tri temeljne stavke (2. berilo 3. postne nedelje, B):

– Judje zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost,

– mi pa oznanjamo križanega Kristusa,

– kajti kar je pri Bogu nespamet, je modrejše od ljudi.

V Pavlovem času so bili v Korintu Grki (pogani) in Judje. Grki so »iskali« modrost, Judje pa so »zahtevali« znamenje. Med »iskati« in »zahtevati« je razlika. Judom se je dalo znamenje, in sicer znamenje pod predpodobo preroka Jona (Mt 16,4). Oboji, tako Judje kot Grki, pa so glede Križanega na enaki stopnji. Za Jude je Križani pohujšanje (hudodelec, ki se v bolečinah zvija na križu, ne more biti Mesija!), za Grke (pogane) pa je častiti Križanega kot boga nespamet. Pohujšanje in nespamet, oboje velika ovira za verovanje. Šestnajstkrat govori Pavel o brezvrednosti svetne modrosti, ki ne more obseči nadnaravne vere. Pavel se je kot pravi filozof lahko kosal s filozofi svojega časa, se pravi z epikurejci...