Besede dr. Juhanta v komentarju »Z levo roko« v Družini št. 10 so me močno prizadele: »Ljubljanski župan ignorira nadškofa in duhovnike, ki se morajo tudi peš prebijati do svojih uradov, nadškof pa do svoje rezidence – v kateri evropski prestolnici škof nima dostopa do svoje škofije ali celo do svojega stanovanja! –, medtem ko imajo mestni ‘bosi’ odprto pot do svojih uradov.«

Saj to je nezaslišano in neverjetno! Povprašal sem na nadškofijo, ali je res, da nadškof ne more do škofije. Tam so mi prijazno povedali, da je prometni režim res strog ter posebno ob nekaterih dnevih močno otežen. Najhuje je ob sobotah in ob posebnih prireditvah, ko škofija ni dostopna z vozilom. Takrat lahko pridejo – tudi g. nadškof in predsednik SŠK – do (ali s) škofije le peš.

Tako županovo ravnanje sodi v almanah birokratske norosti in oblastne arogance. Muslimanom zida džamijo, pravoslavnim center, katoliškemu nadškofu, ki...