V zadnjem času je kar nekaj mojih znancev odšlo v pokoj, nekateri pa se na to pripravljajo. Vedno znova pa tudi srečujem ljudi v še zelo aktivnem obdobju, ki jim do upokojitve manjka kar precej let, pa jih že zdaj skrbi, kako bo, ko bo prišel čas za upokojitev. Skoraj pretresla me je s svojo izjavo gospa, še ne petdeset let stara, opravlja poklic, ki ga ima rada in se tam vsak dan srečuje z najrazličnejšimi ljudmi, ko je rekla: »Otroci odhajajo, čez petnajst let bom šla v pokoj. Groza me je, če pomislim na to. Kaj bom pa počela?«

Ljudje smo tudi, kar zadeva upokojitev, zelo različni. Nekateri se je veselijo in jo komaj čakajo, druge obide groza, če pomislijo, da nekega dne ne bodo več šli v službo. Nekateri imajo tudi potem dela čez glavo in najdejo vedno kaj novega, da se s tem ukvarjajo, drugim se poruši svet in imajo občutek, da je njihova vrednost v družbi padla na ničlo. Vsak doživlja odhod z dela...