Mrzlo zimsko dopoldne v središču Ljubljane. Množica pred glavno pošto na videz brezbrižno čaka, kdaj bo pripeljal pravi avtobus. Mimo se prebijajo urejeni poslovneži, upokojenci, ki se vračajo s trga, in dijakinje, ki si bodo neprijeten okus po šoli popravile v bližnji trgovini s kozmetičnimi izdelki. Po cesti se vali kolona avtomobilov, na pločniku vijuga kolesar z volneno kapo in mahedravim šalom. Na strehe lega sivina, utrip mesta je počasen, skorajda zaspan.

Nenadoma se v daljavi oglasi sirena. Glasno zavijanje se hitro približuje in doseže vrhunec, ko mimo prihiti policijsko vozilo z utripajočimi lučmi. Policist maha z loparčkom, avtomobili, ki jih prehiteva, se drug za drugim umikajo na rob ceste. Nekaj sekund pozneje pripelje skupina zloščenih vozil z zatemnjenimi stekli. Utripajoče luči, imenitni avtomobili in reševalno vozilo za njimi privlačijo radovedne poglede. Kolona pa se ne ustavlja, temveč lahkotno in počasi drsi naprej, dokler ne izgine za ovinkom.

...