Nekaterih ljudi in njihovega dela ni mogoče preprosto označiti z eno samo besedo. To se nam dogaja tudi ob smrti nekdanjega beograjskega nadškofa dr. Franca Perka. Nekateri se ob njegovem imenu spominjajo razumnika in teologa, filozofa in zgodovinarja, ekumenista in človeka dialoga. Drugim je bližja njegova človeška podoba, ki je – podobno kot podoba Janeza Pavla II. – izražala človeško neposrednost, toplino in slovansko dušo. Ni pomembno, katera podoba je komu bližja; z obema podobama je nadškof Perko obogatil tiste, ki so se z njim srečevali, z njima je zaznamoval slovensko zgodovino in naš čas.

Bil je izviren v svojih srečanjih in nastopih: iskriv in neposreden v besedah, prodoren in globok v mislih, razgledan in zvedav v iskanjih, hudomušen ob dramatiziranju vsakdanjika, kdaj odločen in brezkompromisen v svojih pogledih, drugič molčeč ob izzivih in zankah nasprotnika. Tudi teh je bilo v času njegovega življenja dovolj. Doživljal jih je slovenski človek in kristjan, druž...