Kardinal Rode se ni mogel udeležiti pogreba nadškofa Perka, ker je bil v času pogreba v Braziliji, rad pa je ustregel prošnji našega uredništva in nam poslal svoje spomine ob njegovem slovesu.

Ko sva se leta 1962 prvič srečala v Parizu, kjer sem pripravljal doktorsko disertacijo, me je očaral s svojo iskrenostjo in dobroto, ki je sevala z njegovega vedrega obraza. Na vso moč me je vabil, naj po končanem študiju pridem domov.

Nekaj let kasneje – on je med tem dopolnjeval študij vzhodne teologije v Rimu – sva se oba znašla kot predavatelja na ljubljanski teološki fakulteti. Družilo naju je isto navdušenje za nova obzorja misli in življenja, ki jih je Cerkvi odpiral drugi vatikanski koncil, nekoliko pa sva se razhajala v pogledih na socialistično družbo in na kristjanov odnos do nje. Perko je bil tedaj član neke provladne duhovniške organizacije in celo njen predstavnik v Skupščini. V tem forumu je vselej zagovarjal spoštovanje človekovih prav...