»Tedaj je dejal: Verujem, Gospod, in se je pred njim poklonil do tal« (Jn 9,41).

Evangelist Janez pripoveduje v devetem poglavju o ozdravljenju sleporojenega. Dogodek je zasnovan kot napeta drama, pne se od fizičnega ozdravljenja do notranjega zorenja in končno do izpovedi vere, ko ozdravljeni spregleda tudi z očmi vere. Gre pravzaprav za dovršeno katehezo o poti vere, kjer je vsakdo poklican, da dozori v prepričanega in predanega Jezusovega učenca ali učenko.

Zanimivo je dogodek brati iz simbolnega vidika. Stanje sleporojenega je lahko simbol za splošen pogoj človekovega bivanja. Četudi z zdravimi očmi, je človek nagnjen k prepoznavanju in branju resničnosti v omejenem okviru zgolj materialnega, dokazljivega, izmerljivega, znanstvenega. Pojav človekovega duha, razsežnosti skrite in notranje duhovne resničnosti so pogosto uokvirjene v izdelane kulturne in civilizacijske sheme, ki narekujejo ocene in sodbe po meri tega sveta. Farizeji...