Kako se pokojnega nadškofa dr. Franca Perka spominjajo njegovi bližnji, prijatelji, sodelavci?


Amalija Magovac,
sorodnica, vaščanka

Ulepovega Frenka sem spremljala od otroštva naprej – bila sva vrstnika, vaščana in še v sorodu, saj sem njegova mala sestrična. Že kot otrok je bil pomalem drugačen od drugih vaških fantov – ne le da je bil najbolj bister, izstopal je tudi po tem, da je bil odločen in da je vedno vse povedal po pravici. Rekla bi, da je njegova stara mama izmolila Frančev duhovniški poklic, doma so bili njegove odločitve za duhovništvo zelo veseli. Tudi potem, ko je že študiral, je rad prihajal domov in pomagal staršem na kmetiji. Ostal je preprost kmečki fant, tudi z nami Krčani je vedno rad poklepetal – ali smo se srečali na cesti ali pa je prišel na obisk. Nikoli ni govoril v prazno, njegove modre misli so me vedno še dolgo spremljale. Rad se je šalil, ampak tudi v tistih njegovih šalah je bilo veliko resnice. Prav nič se ni spre...