Iz pridige nadškofa Urana v petek, 22. februarja

Nadškofa Franca Perka je Gospod poklical, da bi kot naslednik apostolov s svojo zvestobo božji besedi in ljubeznijo do resnice vsak dan na svoj način ljubil in oznanjal križanega in vstalega Gospoda, v življenju in smrti. Sprejeti duhovništvo in dozoreti do polnosti duhovništva, to je do škofovstva, pomeni sprejeti trpljenje, da bi oznanjal Kristusa, pásti božjo čredo, ki ti je zaupana, paziti nanjo, pa ne na silo, ampak prostovoljno, v skladu z božjo voljo, biti čredi v zgled, kakor smo slišali v pismu apostola Petra (prim. 1 Pt 5,1–4). Ta resničnost odmeva v besedah nadškofa Perka, ko je kot zlatomašnik leta 2003 zapisal: »Biti Kristusov duhovnik pomeni, da si stopil na ozko in strmo pot, ki vodi v življenje. Zato so nujne žrtve, odpovedi in velike težave. Hodiš po ostrini grebena velike planine in vsak trenutek lahko zdrsneš v nev...