Saj ne vem, od kod ta misel, ki se mi pase po spominu: Star je tisti, ki je pojedel svoj opoldanski obrok, in zdaj motri druge, kako slastno opravljajo isto dejanje. »Jaz nikoli nisem pomislil na to,« pravi Pintarjev oče Anton. »Zakaj neki bi se ukvarjal s tem minevanjem, kot si z njim mnogi belijo glave. Saj celo sonce starí, zakaj si tega zase ne priznali.« Vsi bi radi dolgo živeli, le ‘stari’ nočejo biti. Anton ne razmišlja tako, saj okrog njega včasih vse kipi od življenja.

Lep je mladenič, prešerno je dekle, stoletnik pa je velik!

»Kakšne posebne sreče na tem svetu nisem zaužil,« pravi stoletnik. »Toda več kot to, kar doživljam pri svojih sto letih, si ne morem želeti: 46 članov šteje moja družina.« Enajstkrat je postal dedek, petnajstkrat pradedek. Vsakdanje branje Svetega pisma ga duhovno oživlja. »Ne spomnim se dneva, da ne bi bral Svetega pisma. Brez njega bi bil zame dan izgubljen!« Od kdaj ta vn...