Letos nas je klic »Spreobrni se in veruj evangeliju« srečal zgodaj v koledarskem letu. Zdi se, da dostikrat ne vemo, kaj bi s povabilom k spreobrnjenju sploh počeli. Včasih ga najraje kar preslišimo ali pa mislimo, da nas ne zadeva. V nekem pogovoru s prijatelji je znanec mimogrede navrgel, da čuti potrebo po tem, da bi se spreobrnil. Naletel je na presenečene in vprašujoče poglede: »Ti, ki veliko hodiš v cerkev, da bi se moral spreobrniti?« »Ne, da bi se moral, rad bi se …« je odgovoril sogovornikom, ki niso prav dosti razumeli.

Spreobrniti se – beseda sama je dovolj zgovorna – ne pomeni nič drugega kot obrniti se v drugo smer. Od sebe, svoje zagledanosti v številne opravke, skrbi, od dvomov, greha, občutkov krivde … k Bogu. To pa je nekaj, kar zadeva vsakogar, vedno znova. Nihče ni tako blizu Bogu, da mu ne bi mogel biti še bliže, in nihče tako daleč, da se mu ne bi mogel vsaj malo približati.

»Obrnite se k meni z vsem svojim srcem,« Gospod pravi po preroku Joel...