»Kava za s sabo« so napisi, ki jih zadnje čase pogosto srečujem po mestu. Gre za slovensko različico t. i. »Take Away Coffee« ali »Coffee to go«, ki smo jo včasih videvali le v filmih, sedaj pa si lahko velik papirnat lonček s plastičnim pokrovčkom in vročo črno vsebino tudi sami iz lokala odnesemo na ulico in jo srebamo po poti ali zlijemo vase, ko se ohladi. Takšno kavo si radi privoščijo iz lokalov »izgnani« kadilci, pa tudi drugi, ki v njej vidijo praktično ponudbo, ki zapolni trenutke čakanja na avtobus ali pa omogoči, da si »svojo dozo« privoščiš kljub pomanjkanju časa.

Jaz pa moram priznati, da mi ta kava prav nič ne diši. In napisi, ki jih prebiram na vogalih, me prav jezijo. Zdi se mi, kot da hočejo kavi nekaj ukrasti. Nekaj, kar ji pripada. In to je njen čas, njen mali obred. Kava le ni samo poživljajoč aromatičen kofeinski napitek iz praženih semen kavovca ali »najbolj popularna droga na svetu«. Kava vendarle pomeni nekaj v...